Nad vasjo Kočno, ki je bila pred leti razglašena za najlepšo slovensko vas, mirno počivajo razvaline gradu Gromberg (Gromperk). Zgrajen je bil v 10. stoletju, prvič se ga omenja leta 1164. Dobro je nadzoroval prihod morebitnih sovražnikov in uspešno kljuboval napadom Turkov. Najhuje so ga prizadeli kmetje v svojem uporu v 17. stoletju.

Znameniti grad je navdihnil Antona Ingoliča, da ga je uporabil za prizorišče svojih romanov Pradedje in Gorele so grmade.

Vitez v gradu Gromberk je bil prvi omenjeni prebivalec teh krajev. Ker je bilo domovanje te plemiške rodbine nedaleč od Šmartnega, predvidevajo, da bi lahko sodelovali pri gradnji cerkve svetega Martina in da bi lahko bila torej to plemiška, lastniška cerkev.

Ko danes obiščete razvaline na vrhu strmega hriba nad naseljem Kočno pri Zgornji Polskavi, si težko predstavljate mogočnost nekdanjega gradu. To je bil t.i. zgornji Gromperk, obstajal pa je tudi spodnji Gromperk. Spodnji dvorec je najverjetneje stal blizu grape, ki loči strnjeni del naselja Kočno nad Polskavo od samostojno locirane Rebernakove kmetije blizu Kalš, ki ima domače ime Gründorf.

Danes je od starega gradu, zgornjega Gromperka, ohranjenega le še nekaj zidovja. Vrh kope, na kateri je stalo grajsko jedro, kaže na vogal stavbe v višini treh etaž. Njegovi več kot meter debeli zidovi so narejeni iz lomljenca iz pohorskih prakamenin. Grajsko jedro opasujejo ostanki mlajšega obrambnega obzidja s šalastim stolpom na zahodni strani, za obzidje pa strokovnjak za slovenske gradove Ivan Stopar predvideva, da je bilo renesančno. Zasnovo obdajajo ostanki krožnega obrambnega jarka, znotraj nje pa je zahodno od jedra viden prečni notranji jarek. Srednjeveško jedro je po ohranjenih ostankih le na splošno možno datirati v romansko dobo.

Razen vidnih ostankov in zelo redkih starih upodobitev ne vemo skoraj nič o življenju na tem gradu. Znano je, da so ga v interpretacijah radi zamenjevali z istoimenskim gradom na Koroškem.

Kot prvi uradni lastnik gradu se omenja Wolfgang Gromperški, ki je bil leta 1142 uradni zastopnik grofa Bernarda Mariborskega ob sprejemu cistercijancev v vetrinjski samostan. Bil je eden najstarejših koroških ministerialcev. Kasneje so grad več sto let posedovali dediči Alrama Feistritzerja. Poslednji Feistritzer, ki je izpričan kot lastnik Gromperka, je umrl leta 1437, njegovo dediščino sta prevzela Qalter Safner in Erazem Viltuški. Hans Kleh je ustanovil dvor v Spodnji Polskavi, po njegovi smrti so si posest razdelile njegove štiri hčere. Gromperk je dobila Helena, poročena s Hansom Aiglom. Ta je grad verjetno obzidala, Aigli so ostali na Gromperku do 1580, ko ga je kupil Krištof Prager. Med leti 1631 in  1679 so bili gospodarji Gromperka Dietrichsteini, ki so grad verjetno opustili.