Skoraj na vsakem gričku pri nas čepi kakšna cerkvica, cerkev svetega Hernika pa najdemo odmaknjeno, na zeleni jasi sredi pohorskih gozdov. Gre za eno najstarejših in najbolj merkantnih cerkva na Pohorju, ki jo ljudska govorica pozna pod imenom sveti Areh. Prvič se omenja po letu 1545, v drugi polovici 17. stoletja so jo podrli in postavili na novo. Največja znamenitost je grob svetega Henrika. Reliefna plošča iz, kakopak, pohorskega marmorja kaže ležečega vojvodo s krono na glavi in z mečem v roki.

Zgodba 

Puščavnik Lovrenc je nekdaj zašel v te gozdove, kajti tako je hotel njegov krstni varuh, sam sveti Lovrenc. Ta mu je v sanjah pokazal to pogorje z željo, da mu tu postavi kapelico. Zablodil je, med tem ko je iskal kraj iz sanj in ni vedel več ne kod ne kam. Naenkrat je opazil kočo, potrkal na vrata in prosil, da ga na noč vzamejo pod streho. Stari skopuh mu je odgovoril, da v koči ni prostora za tujce, da nima ne vode, zadnjega suhega koščka kruha pa mu tudi ni voljan dati. Naenkrat se je kruh na mizi spremenil v kamen in skopuha je prevzela groza, saj naj bi bila to božja kazen. Padel je pred puščavnika in se milo razjokal. Puščavnik je dejal, da bo prespal na skalah in prosil boga, da skopuhu odpusti njegov največji greh, skopuštvo. Ko se je naslednje jutri prebudil, je ugotovil, da so pečine povsem enake kraju iz sanj. Tedaj je iz utice stopil skopuh in puščavnika prosil, če mu lahko s čim pomaga in postreže. Puščavnik ga je povabil, da poprime za delo in skupaj sezidata kapelico svetemu Lovrencu.

In skopuhu je bilo s tem odpuščeno. Šentlovrenška kapelica stoji še dandanes in se drži južne stene Arehove cerkve. Ob njej ležijo puščavnikove pečine.

Povzeto po: Jože Tomažič, Pohorske bajke